Letos je rdeča nit Nacionalnega meseca skupnega branja branje v javnem prostoru. V tem duhu se odvija tudi projekt Beremo v gozdnih knjižnicah, ki ga ob svetovnem dnevu turizma 27. septembra obeležujejo po vsej Sloveniji. V Društvu bibliotekarjev Ljubljana smo malce pohiteli in se že 23. septembra 2024, takoj po jesenskem enakonočju, v ravno prav številčni zasedbi zbrali na bralni – pravzaprav pripovedovalni, a zato nič manj čarobni –  čajanki pod krošnjami pred čajnico Primula v ljubljanskem Botaničnem vrtu. Šest bibliotekark in dva bibliotekarja, vsi mladostni z mnogoletnimi izkušnjami, smo sestavljali omizje, ki ga je zaokrožila naša gostja Dušica Kunaver, profesorica angleščine in ruščine v pokoju, avtorica in izdajateljica pedagoških priročnikov, poljudnoznanstvenih in leposlovnih knjig za mlado in staro, zbirateljica in preučevalka ljudskega izročila in etnografskega gradiva, ki ga tudi neumorno predstavlja, prenaša in izroča dalje.   

Dušica Kunaver je zelo posebna dama in to začutiš takoj, ko jo zagledaš. Žareče oči ter prijazen in vedno zvedav pogled vsakogar pritegnejo in očarajo. Kot doživljenjska učiteljica pooseblja Slomškovo načelo Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti. Pripoveduje strastno, z navdušenjem in spoštovanjem do slovenske naravne in kulturne dediščine.

Ogledovali smo si njeni knjigi Čar lesa v slovenskem ljudskem izročilu in Čar gozda v slovenskem ljudskem izročilu, ona pa nam je pripovedovala o gozdnih vilah, škratih in velikanih, o ljudskih verovanjih in običajih ter o izrednem bogastvu slovenskega ljudskega slovstva, o gozdu kot celoti in o posameznih vrstah dreves, o njihovih lastnostih in simboliki.
Izpostavila je kozolec kot plod velike obrtne spretnosti in iznajdljivosti sicer neukega slovenskega kmeta. V poljudno razpravo o krajevnih imenih, poimenovanih po drevju, smo se vključili tudi ostali. Z gozdnih poti je pogovor občasno zašel kam drugam in tako smo se med drugim pogovarjali tudi o turških vpadih, obleganju Celovca in Jermanovih vratih, kar pa ni bilo nič manj zanimivo.
Gospa Dušica nam je položila na srce, da je naša dolžnost in poslanstvo, da ohranjamo tesen stik z naravo in z našim kulturnim izročilom ter to ljubezen prenašamo na svoje otroke in – še pomembneje – na svoje vnuke.

Čajanki je sledil še sprehod po botaničnem vrtu in ogled tropskega rastlinjaka pod vodstvom in z razlago nadobudne študentke Tine. Med drugim smo si zapomnili, da je drevo ginko živi fosil in da so ginkovci in sagovci golosemenke, ki ne sodijo ne med iglavce ne med listavce. Tudi med ogledom vrta je gospa Dušica tu pa tam pridala razlago jezikovnih in etnografskih vidikov posameznih rastlin in njihovih imen, mimogrede pa smo načeli še kako knjižničarsko temo.

Ljubljanski Botanični vrt ni le oaza miru in lepote sredi mestnega vrveža, marveč tudi neprecenljiva zakladnica raznovrstnih rastlin, med katerimi najdemo endemite in tudi rastline, ki so drugod že izumrle. Je najstarejša kulturna, znanstvena in izobraževalna ustanova z neprekinjenim delovanjem v Sloveniji, saj je bil ustanovljen že leta 1810. Leta 2008 je postal kulturni spomenik državnega pomena, vendar ga to žal ne ne more ubraniti pred hudim posegom  zaradi širitve železniške proge, ki bi bistveno zmanjšal njegovo površino. Podpišite peticijo za ohranitev Botaničnega vrta, morda nam uspe preprečiti to tragedijo!

Pripravila Marjana Benčina iz Biblioteke SAZU, članica IO DBL